V nedeljo, 6. septembra, v zgodnjih jutranjih urah, se je ekipa desetih Poljancev podala na pot proti Triglavu. Naša pot se je začela v dolini Vrat, iz kjer smo se odpravili po Tominškovi poti. Kar nekaj nas je šlo na Triglav prvič, zato nismo točno vedeli, kaj pričakovati. Na pot smo se podali polni energije in v veselem pričakovanju, da bomo osvojili najvišjo točko Slovenije. Na začetku vzpona je bilo z našim počutjem skladno tudi vreme, ki je bilo sprva sončno in je pripomoglo k temu, da so naši pogledi segali tudi do okoliških gora. A kaj kmalu je naša zvesta spremljevalka na poti postala megla, ki nas je spremljala vse do vrha. Toda tudi to ni bila ovira in pot smo nadaljevali nič manj vztrajno in veselo. Vsi smo si namreč želeli izpolniti cilj – priti na Triglav. Res, da ni bilo enostavno, vendar pa zaradi naše volje in vztrajnosti tudi pretežko ni bilo. Pot do Kredarice, kjer smo se malo okrepčali ter odložili svoje težke nahrbtnike, je hitro minila. Od tam pa nas je čakala še pot do vrha, kjer smo imeli opravka s klini in zajlami, ki smo jih uspešno premagali in končno osvojili Triglav, ki je bil iz vseh strani ovit v meglo, tako da se z razgledom res ne moremo pohvaliti. Nato smo se vrnili nazaj na Kredarico, kjer smo najprej napolnili svoje lačne želodčke, nato se še malo podružili, kmalu za tem pa je že napočil čas za zaslužen počitek. Naslednji dan smo se, še vedno v megli, vrnili v dolino.

Vzpon na Triglav je bila za vse lepa izkušnja, da pa je bila pot enostavnejša in varnejša, se moramo zahvaliti tako rekoč staremu mačku slovenskih gora, Janezu Tomažiču, ki nas je odlično vodil, nas spodbujal in nam pomagal na poti.

Na koncu pa smo sklenili, da ta obisk Triglava ni bil zadnji. Na najvišji vrh se bomo gotovo podali še kdaj, upamo le, da naslednjič v sončnem in jasnem vremenu ter z lepšim razgledom.